Kulturno društvo v preteklosti

Po do sedaj znanih podatkih segajo začetki kulturniškega dela na planoti v prvo desetletje 20. stoletja. Na pobudo takratnega vojskarskega duhovnika Janeza Gnjezda je bila 16. oktobra 1902 ustanovljena Marijina družba. Dekleta so na tako imenovanih „shodih“  prejemala napotke za versko in moralno življenje, sodelovale v pevskem zboru in oblikovale svojo gledališko skupino. Pod vodstvom že omenjenega duhovnika, so pripravljale gledališka dela z nabožno vsebino.

Tako so v kozolcu „Pri Felku“ (danes Vojsko št. 22) uprizorili igro z naslovom Tri sestre. V igri o življenju svete Neže pa je kot vodja sodeloval domačin – tedaj še študent in kasneje pisatelj ter prevajalec – Janez Gruden, doma pri Amevnkarju v Mrzli Rupi (danes Vojsko št. 106). Znana so imena le nekaterih nastopajočih: prednica Marijine družbe Karolina Gruden, kasneje poročena Šinkovec (pri  Smodinu, Vojsko 32), Marija Sedej, kasneje poročena Vidmar (doma na Planini; Vojsko 16), Marija Šinkovec (doma pri Kodru; Vojsko 10), Marija Gruden (doma v Krpciji; danes Vojsko 39), Ana Sedej, kasneje poročena Kogej (Vojsko). Moške vloge pa so odigrali Franc Majnik (od Majnka; Vojsko 3), Andrej Lapajne (stanoval je v Kočevšu; danes Čekovnik 7), Valentin Kolenc (Vojsko 11) in tedanji, na Vojskem službujoči, organist Martin Železnik – skladatelj številnih cerkvenih pesmi.

Za razvoj kulturniškega delovanja je pomemben datum 8. december 1925, ko je bilo na Vojskem ustanovljeno Napredno kulturno društvo Planinca. Pobudnika za ustanovitev sta bila Lado Božič in vojskarska učiteljica Leopoldina Kos, ki je prevzela vodenje dramskega krožka. V okviru društva je deloval tudi pevski zbor, ki ga je sprva vodil Tone Hvala, učitelj doma iz Kanomlje, nato pa domačin Janez Rijavec. K pevskim vajam so se zbirali na domačiji pri Zelencu. Društvo je delovalo le dobro leto, nato pa je, zaradi vse močnejše raznarodovalne politike fašistične Italije, moralo v ilegalo. Knjige, ki jim jih je ob ustanovitvi podaril srednješolski krožek iz Idrije, pa so kulturniki odnesli na svoje domove. Literarna dela so si potem skrivaj posredovali med sabo in tako skrbeli za ohranjanje domače besede ter spoznavanje slovenskih pesnikov in pisateljev. Pevske vaje so v tem času potekale na domačijah, ki niso bile v neposredni bližini karabinjerske postaje na Vojskem. Vse do „odhoda v Jugoslavijo“ je Janez Rijavec (pozneje priznan pevovodja, skladatelj in  ravnatelj idrijske glasbene šole) pevce zbiral kar na svojem domu v Navinčejš.

V času druge svetovne vojne so se na Vojskem zadrževale številne partizanske enote. Vanje vključeni učitelji in kulturniki so otroke in mladino zbirali v tako imenovanih partizanskih šolah. Učne ure so potekale po izbah kmečkih domov. Najpomembnejši predmet, ki so ga poučevali, je bila materinščina. Partizanski mitingi, ki so se dogajali po planoti, niso bili le politična srečevanja, temveč tudi možnost, da so mladi Vojskarji s svojimi recitacijami pokazali, da ostajajo zvesti svojemu jeziku in narodu.

Ko je potihnilo orožje na bojiščih druge svetovne vojne in so se številni Vojskarji vrnili domov, je tudi kulturno-prosvetna dejavnost doživela ponoven razcvet. 24. decembra 1945 je društvo dobilo novo ime: Prosvetno društvo Ludvik Kristan – po prvem padlem partizanu z Vojskega. Za predsednika društva je bil izvoljen Aleksander Šinkovec. Člani društva so uspešno sodelovali in pripravljali gledališka dela, proslave in pevske nastope. V zapisniku s sestanka prosvetnega društva z dne 10. februarja 1946 lahko razberemo, da so ustanovili naslednje odseke: čitalniškega, dramskega, pevskega in telesno vzgojnega. 19. marca 1946 so pričeli snovati načrte za gradnjo mladinskega doma, kjer naj bi društvo imelo sedež in knjižnico. Do realizacije le-teh ni prišlo, ker so dobavljeni gradbeni material porabili za popravilo med vojno delno požgane osnovne šole. Tako so društveniki odre za uprizoritev del, ki so jih pripravili, poiskali kar po raznih kozolcih in „šupah“ na planoti: v Gačniku, na Vogalcah, na Planini, na Škratovc, v Rovtarjevem vrhu, pri Baštetu...  Vodenje pevskega zbora pa je prevzel domačin Nace Grošelj.

V petdesetih letih so delovanje društva usmerjali učitelji, ki so poučevali na Osnovni šoli Vojsko. Med najbolj dejavnimi je bila Marija Hren, ki je med leti 1950 in 1953 režirala številne proslave za različne priložnosti. Na oder je postavila „Raztrgance“ Mateja Bora, ljudsko komedijo  „Navadni človek“ in druge. Aprila 1959 pa je učitelj Albin Štanta vodil skupino mladih, ki je odigrala Cankarjevega hlapca Jerneja.

Omeniti moramo tudi Naceta Breitenbergerja, ki je v letu 1968 dokazal, da je učitelj na vasi kulturni delavec v širšem pomenu besede. V njegovi režiji je zagledala luč sveta „Veriga“ Frana Šaleškega Finžgarja, ki je navdušila številno občinstvo.

Po njegovem odhodu je gledališka dejavnost zamrla vse do leta 1972, ko je na Vojskem nastopil duhovniško službo Vili Stegu. Skupaj z ljubitelji gledališča je predstavil dramo Ivana Potrča „Krefli“ in leto kasneje, za ljudski oder zahtevno delo, Johana Knittla  „Via Mala“. Napotke za nazorno predstavitev vlog so mladi igralci dobivali od režiserja Adolfa Anderleja, ki ga je omenjeni duhovnik povabil k sodelovanju. Mesto predsednika društva je v tem času prevzel  Branko Šinkovec. Leta 1976 so pod vodstvom režiserja Anderleja gledališčniki pripravili še Klobčičevo enodejanko „Mati“ in „Dve nevesti“, Cvetka Golarja, leto kasneje pa ljudsko komedijo Presenečenje.

Kulturno društvo se je preimenovalo v Kulturno društvo Planika, predsedniško mesto pa je bilo za nekaj let dodeljeno Borisu Likarju. Ob pomoči učitelja iz Idrije Emila Miklavčiča so v letu 1982 na oder postavili Linhartovo „Županovo Micko“. Ta je kar celo desetletje veljala za zadnjo predstavo, ki jo je pripravilo vojskarsko kulturno društvo. Vzrok temu je bil odseljevanje mlajšega prebivalstva s planote. Člani kulturnega društva so odslej sodelovali le še ob proslavah in drugih prireditvah v kraju.

Po osamosvojitvi Slovenije pa so se tudi na Vojskem postopno ustvarili pogoji za ponovno oživitev gledališke dejavnosti. Delo režiserke opravlja domačinka Irena Hvala, ki je hkrati avtorica nekaterih del, ki so jih v zadnjih letih odigrali domači gledališčniki. Tako lahko spremljamo vrsto različnih prireditev in gledaliških predstav , ki uspešno predstavljajo  del življenjskega utripa vojskarskega človeka. Kulturno društvo Planika, pod vodstvom Ivana Šinkovca,  je leta 1998 za svoje delo prejelo nagrado občine Idrija.

Ker se v zadnjem obdobju za sodelovanje v kulturnem društvu odloča tudi veliko mladih Vojskarjev, se je oblikovala Mlada skupina kulturnega društva Planika. Nastopanje ob različnih dogodkih v kraju nadgrajujejo tudi s sprejemanjem vlog v gledaliških komedijah mlade avtorice Tadeje Vončina, ki omenjena dela tudi režira.