Partizanska tiskarna Slovenije

Pod robom Vojskarske planote, V studencih, kot pravijo domačini strmi grapi, ki se  izteka v dolino Kanomljice, stoji edinstveni spomenik narodnoosvobodilne borbe Partizanska tiskarna Slovenija. Velika prelomnica v razvoju NOB na Primorskem  je bila prav gotovo kapitulacija Italije. Niti ciklostilni tisk ni mogel zadovoljiti vseh tiskarskih potreb. Prav zato se je Pokrajinski komite v začetku leta 1944 odločil ustanoviti tiskarno.
Na  komaj  dostopen,  zelo  skrit  prostor,  kjer  izvira močan  studenec, je opozoril domačin Peter Kogej z Ogalc. Les za vse barake  in ostalo opremo so skrivaj pripravljali na žagi v Gačniku. Pomladi 1944 so stekle priprave za nabavo stroja v Milanu. Razstavljen stroj so s kamionom in z veliko sreče pripeljali v Gorico. Skrite dele med različnimi tovori pa od tam na Vojsko z vprežno živino. Stroj so v skriti grapi ponovno sestavili in začeli s tiskanjem Partizanskega dnevnika, letakov in drugega materiala 17. septembra 1944. V tiskarni so neprekinjeno tiskali edini dnevnik kakega odporniškega gibanja v Evropi vse do maja 1945. V njej je delal tudi primorski pisatelj France Bevk.
Partizansko tiskarno Slovenija so po vojni razglasili za kulturno zgodovinski spomenik.

Odpiralni čas: vsak dan od 15.aprila do 15. oktobra (9.00-16.00). Po naročilu je možen ogled tudi izven urnika.
Oskrbnik: Albin Skok
Tel: 041 479 652

Pokopališče na Vojščici

V začetku aprila 1945 se je v okolici Gačnika, še bolj pa na planoti med Žgavcem in Vojščico, vnela prava morija. V bojih s partizani so sodelovale SS enote, policija, fašistične in republikanske enote Divizije San Marco, četniki in Rupnikovi domobranci. Ko je obema vojskujočima se stranema zmanjkalo streliva, sta se spopadli na nož. Zmago so partizanom omogočila šele zavezniška letala, ki so napadla sovražnikove položaje.
Na Vojščici ter v njeni bližnji in daljni okolici so domačini in partizani začeli pokopavati žrtve spopada. Po osvoboditvi so z nagrobnimi kamni v obliki svinčenk in kamnitega obzidja v obliki srca, postavili obeležje kot spomin na 305 borcev, padlih tik pred osvoboditvijo. 

Potok Gačnik

Gačnik  je zelo zanimiva grapa, ki s številnimi slapovi, brzicami, soteskami in tolmuni že od nekdaj buri duhove. Starejši Vojskarji še danes trdijo, da je bil Gačnik v stari Avstro-Ogrski druga najhujša grapa. Strah vzbujajočo oznako  si  je najverjetneje pridobila prav  zato, ker  je bila zaradi zapletene naravne, kljub zadostni količini vode, neprimerna za plavljenje lesa.
Prav zato so bližnji kmetje v preteklosti zgradili poseben vodni kanal namenjen plavljenju lesa. Del kanala je bil vkopan v zemljo, ponekod v živo skalo in je viden še danes. Verjetno je bil del kanala speljan tudi nad zemljo. Voda, ki je pod Brdarjevo kmetijo odtekala v kanal, je nosila les skozi Pršjakarsko grapo v Dolenjo Trebušo.
Gačnik teče spočetka kot idiličen potoček po Vojskarski planoti, se nato požene preko znamenitega Gačniškega stopnišča s štirinajstimi slapovi in  se  nazadnje  okrog  800 m niže od  izvira,  izlije  v  zeleno Trebušco.  Najbolj  znani  so: Studenčkov  slap,  27 m  visok Skriti  slap,  z nedojemljivo  črnim tolmunom in Stopničasti slap.  Od  drugih  znamenitosti  so  v  spodnjem delu  Lepe kotlice,  v  srednjem  pa  izredno lep pritok Statarska grapa, ki  jo  odlikujejo  lehnjakaste tvorbe.
Le  redki  vedo,  da  so  v  desnem pobočju nad  slapom v Zelenem kotlu še danes vidni ostanki  centralne  lekarne  IX. Korpusa,  ki  je  za  sanitetne strokovnjake  enako  zanimiva kot partizanska bolnišnica Pavla in Franja.

Razgledna točka Hudournik

Na skrajnem zahodnem delu vasi je lepa razgledna točka Hudournik. Z vrha se nam odpre pogled na spodnji del doline reke Idrijce do Mosta na Soči. Pred nami kot na dlani  ležijo vasice v Tolminskem hribovju, proti severu  lahko oko uzre venec  Julijskih Alp z očakom Triglavom. Ob  jasnih dneh vidimo oddaljene vrhove Matajurja, Kolovrata  in Dolomitov v Italiji.
Na Hudourniku najdemo številne redke rastline kot so lepi jeglič, Clusijev svišč, resasti sviščevec, slečnik, dlakavi sleč…
Če  se boste odločili  za ogled Hudournika, ob povratku na Ogalcah zavijte desno proti 1270 m visokem vrhu Planinca (najvišji vrh na Vojskem). S strmega vrha lahko opazujete lepoto zahodnega dela Vojskarske planote.

Cerkev svetega Jožefa

Cerkev se nahaja v središču strnjenega naselja na majhni vzpetini sicer razpotegnjene vasi na planoti. Objekt je bil sezidan v 17. stoletju v času baroka. Nekatere značilnosti v cerkveni  ladji so se z  leti spreminjale, saj je bil objekt večkrat popravljen, dozidan in prenovljen. Točne letnice začetka izgradnje ne moremo določiti. Dograjena pa naj bi cerkev bila  leta 1669. Po pisnem zapisu župnika  Josipa Regna  (1889) naj bi bila letnica vklesana na kamnitem podboju notranjih zakristijskih vrat, takrat še vidna.
Cerkev je bila podružnična, zato so duhovniki-kaplani prihajali maševat iz Spodnje Idrije. Po doslej znanih podatkih se ime prvič pojavi zapisano na nekem zemljevidu, ki ga hrani čedajski kapiteljski arhiv. V začetku je imela cerkev glavnega patrona Wolbenka, zavetnika drvarjev, pastirjev in oglarjev. Kdaj in zakaj je bila preimenovana po Jožefu delavcu, ni znano.
Pomemben  datum  iz  zgodovine  cerkve  je  15.  1.  1750,  ko  je  župnija Vojsko dobila stalnega duhovnika. Postala je ekspozitura. Popolnoma samostojna župnija  je postala šele 22. 10. 1807. Zdi pa se, da  je v praksi samostojno delovala že prej. Prvi zapis je v najstarejši krstni knjigi datiran že v letu 1787, v poročni knjigi 1791 in v knjigi umrlih leta 1793. Od  leta 1983  je župnija Vojsko pod upravo župnije Idrija. Bogoslužje opravljata duhovnika iz Idrije.
Notranjost cerkve krasita dva stranska oltarja in glavni oltar posvečen sv. Jožefu. Strop ladje krasijo freske, ki so bile ponovno odkrite 1983. V srcih so verjetno upodobljeni štirje veliki cerkveni učitelji. Na veliki freski prinašajo pastirji in Modri z vzhoda Novorojenemu svoje darove. Stene ladje krasi čudovit reliefni križev pot obnovljen 1990 leta. Na koru v cerkvi služijo orgle svojemu namenu že 98 let. Pred kratkim so bile popolnoma obnovljene. Hkrati so na novo postavili še stopnice, ki vodijo na kor iz cerkve. Prej je bil dostop urejen iz zunanje strani. Od leta 2007 je cerkev še ogrevana.

Smrekova draga

Smrekova draga je del gozdnega rezervata Golaki. V konkavni globeli-vrtači  se  je  izoblikovala nenavadna  inverzna  razporeditev vegetacije. Rastlinski pasovi se nižajo od zgoraj navzdol in obratno od spodaj navzgor v majhnem 200 metrskem pasu višinske razlike. Pri vrhu pobočja se razprostira visokogorski bukov gozd, ki niže prehaja v bukovo-smrekov gozd. Po dokaj ozkem višinskem prehodu preide vegetacija v čist smrekov gozd. Dno vrtače poraščajo rušje in druge pritlikave grmovnice ter polgrmovnice. Med rušjem se mozaično prepletajo planinske trate in mahovi.
Vzrok obrnjenega razporeda vegetacije je v izoblikovanosti reliefa. Vrtačo zapirajo okoliški grebeni, ki preprečujejo gibanje zraka. V njej je nastala specifična mezo klima z mirnim ozračjem, večjo relativno zračno vlago in s pogostimi meglami. Sneg, ki se kopiči na dnu se spomladi zelo počasi topi ter tako ohlaja ozračje in tla. Temperatura zraka od roba proti dnu vrtače nenehno pada.
Klima,  ki  vlada  v  vrtači, je  drugače  značilna  za najvišje  lege  visokogorskega  rastlinskega  pasu. Vegetacijo pa v Smrekovi dragi obrne v nasprotno smer.

Paradana - Ledenica

Na poti proti Lokvam je Paradana oddaljena od Idrije 32 km. Paradana je botanični in gozdni rezervat. Ledeniško-kraška globel, Velika in Mala ledena jama so izjemno bogata naravna dediščina. Največja posebnost rezervata  je prepletanje površinskih  in podpovršinskih kraških pojavov, ki  jih dopolnjujejo ostanki  ledeniškega delovanja  ter  toplotni  in vegetacijski obrat. Jamski sistem Paradane sestavljajo tri jame. Velika ledena jama je globoka 385 m in dolga 1550 m, nadaljuje se v brezna s skupno dolžino 650 m. Mala ledena jama je globoka 40 m in meri v dolžino 60 m. Tretja jama je jama pri Mali ledeni jami z globino 29 m in dolžino 125 m. Na vhodu jamskega spleta pa sta značilna sneg in led.
Zaledenele so tudi nekatere dvorane v rovih. Višina ledu v njih niha. V preteklosti so led pridobivali v Veliki jami. Z njim so oskrbovali obmorske kraje in ga izvažali celo v Egipt. Uporabljali so ga za hlajenje mesa in  sadja.  Paradana  je  kot  naravna  znamenitost  enkratna  posebnost. Obiskovalec lahko doživi v led ujeto večnost na vrhuncu poletja. Dostop do jame je strm. Priporočamo primerno obutev in toplo obleko.

Snežena jama

Starejši Vojskarji pripovedujejo, da so sneg in led iz te jame včasih uporabljali predvsem  lastniki takratnih gostiln na Vojskem. Na hladno so shranjevali predvsem meso, maslo in druge hitro pokvarljive izdelke. V poletnih mesecih so v zgodnjih jutranjih urah vojskarski kmetje vozili led v Idrijo in verjetno tudi v druge kraje.
Sicer  pa  je  jama  tektonskega  nastanka  z  ozkim  in  strmim  vhodom. Jama je precej globoka, ker se je zaradi milejših zim nivo snežne odeje precej znižal. V vročih poletnih dneh priporočamo za ogled  jame toplo obleko.

Klavže

Kaj so klavže? S skopimi besedami povedano so to velike kamnite (sprva lesene) zapornice. Služile so za zbiranje vode za jezom. Pod njim so deponirali večje količine lesa (10000 m3). Nato so odprli zapornice in zbrana količina vode  je ves  les naenkrat  splavila v  Idrijo. Na  sotočju Idrijce in Nikove so ga lovili s posebnimi lesenimi zaporami tako  imenovanimi  grabljami. V rečni strugi so bili od brega do brega utrjeni v dno zabiti hlodi-koli. Tako so klavže ena prvih transportnih naprav. Klavže na Idrijci so delo Jožefa Mraka iz druge polovice 18. stoletja. Od  Idrije so oddaljene približno 10 km. Zapornice so zidane na živi skali. Debelina  zidu  je  spodaj  okrog 10 m. Od brega do brega pa v dolžino meri 41,40 m. Gradnja je trajala pet let. Ob zaključku del so v steno vgradili dve marmorni plošči z imeni graditeljev.
Klavže so edinstven zaščiten kulturnozgodovinski in tehniški spomenik evropskega pomena. Spadajo med najpomembnejše objekte tehniške dediščine Rudnika živega srebra in mesta Idrije. Ohranjene ostanke zapornic so na Idrijci obnovili, na Kanomljici pa na novo zgradili pod vodstvom Mestnega muzeja Idrija.

Kamniti zid

Domačini  vemo,  da  sadove  svojega  dela  uživamo  za  ceno  žuljev  in upognjenega hrbta, saj narava ni tako radodarna kot v dolini. Skromno zemljo negujemo z vso skrbnostjo  in  ljubeznijo. Pri delu nam danes pomagajo različni stroji. Kako pa so obdelovalno površino povečevali nekoč, nam priča še lepo ohranjeno obzidje domačije Pr' Bončinu. O njegovem nastanku kroži več legend.

• Prva pravi, da je neki kmet dal enemu od sinov del zemljišča, na katerem je bilo veliko kamenja. Mladenič je svet očistil tako, da je kamenje zlagal v lepo obzidje
• Druga  pripoveduje,  da  je  dal  posestnik  svojim  pridnim dninarjem ta del neuporabnega ozemlja. Obdarovani bajtarji  so površino  z  leti očistili kamenja  in  tako oblikovali edinstven širok zid, ki še danes obroblja domačijo.